10 nasvetov za manj protestov pri mizi

 

Čas za kosilo.
Na mizo prinesemo obrok za malčka, pripravljenega z ljubeznijo in pričakovanjem, da bo slednji popolnoma navdušen. Po prvi žlici oziroma grižljaju pa nas pričaka zgrožen obraz našega malčka, mogoče celo pljuvanje in metanje hrane po tleh. Otrok zapre usteca, kot bi jih zalepil z lepilom. Vam je znano?

Je bil vaš malček že pravi jedec, kar naenkrat pa zavrača hrano in  nikakor ne poje niti grižljajčka? 

Je protest za mizo obdobje, ki se ponovi vsakih nekaj mesecev?

Dragi starš, to je nekaj povsem NORMALNEGA in naravnega.

Potrebno je zavedanje, da je uvajanje hrane zelo dolgotrajen proces, ki ima svoje vzpone in padce. Malčkovo prehrano je več mesecev predstavljalo mleko, zato so mu novi okusi in tekstura nekaj povsem novega in nepoznanega. Otrok tako ne zavrača hrane, ker bi bila neokusna, ampak ker ji preprosto ne zaupa. Ne ve, da bo zaradi bučke sit, okus bučke mu je nepoznan, saj v nobenem primeru ni podoben materinemu mleku. Poleg tega je drugačne oblike, trdote in še bi lahko naštevala neznanke, s katerimi se malček sreča ob uvajanju dopolnilne hrane.

Poleg tega je med osmim in devetim mesecem zelo značilno, da otroci začnejo zavračati hrano. To pa zato, ker v tem obdobju razvijajo neodvisnost, ki se kaže na različne načine. Lahko svojo neodvisnost in samostojnost kažejo tako, da imajo že izbrano svojo najljubšo igračo ali pa pri mizi pokažejo preferenco do točno določene hrane oziroma da določeno hrano zavračajo.

Na zavračanje hrane pa lahko vpliva tudi njihovo razpoloženje, razvojni preskok, morebitna bolezen in izraščanje zob. Kadar jim izraščajo zobki, jim ponudite hladne jedi, ki jih lahko žvečijo in s tem masirajo in hladijo boleče dlesni. Na primer skorjo kruha ali krhelj jabolka, korenje, ki ste ga imeli v hladilniku, lahko pa naredite sladoled iz zamrznjene banane in drugega sadja.

Pri uvajanju dopolnilne hrane je pomembna vztrajnost. Vztrajnost in zaupanje v otroka in vase.  Fomon in kolegi so namreč z raziskavo dokazali, da imajo velik vpliv pri sprejemanju hrane starši in njihov odnos do hrane, ki jo ponujajo otroku. Pozitiven odnos namreč najbolj prispeva k otrokovemu sprejemanju in uspešnemu uvajanju dopolnilne hrane.

 Kaj torej lahko storimo, kadar otrok protestira za mizo?

Kot sem že prej omenila, najprej je potrebno sprejeti zavedanje, da je zavračanje hrane normalen in naraven del otrokovega razvoja.  Sprostite se in zaupajte vase in v svojega otroka.

Ko to storite pa lahko poskusite tudi s tem koraki:

1. Otroku omogočite samostojno hranjenje po BLW metodi

V kolikor ste do sedaj uvajali s kašicami, je mogoče čas za BLW metodo uvajanja hrane. Najkasneje pri 9 mesecih otroka uvedite v samostojno hranjenje in namesto pitanja, otroku omogočite, da se hrani sam. 

Kot dodatno vzpodbudo, ki bo pri otroku zagotovo požela veliko zanimanja, se poslužite velikih kosov hrane - npr. velik kos kuhanega brokolija, celo piščančje bedrce, največjo jagodo iz vrta.

Zakaj BLW? Gre za  uvajanje hrane na željo otroka, kjer otroku prepustimo popoln nadzor nad procesom uvajanja hrane, on s svojo željo in sposobnostmi določa tempo, odloča, kdaj se bo uvajanje oziroma hranjenje začelo in kdaj končalo. Poleg tega ima BLW kar nekaj pozitivnih učinkov, naj navedem le nekatere - spodbuja finomotoriko, otrokovo samostojnost ter prispeva k vseješčosti in neizbirčnosti.
 

2. Roke so kraljevi pribor

Pustite malčku, da jé z rokami in da se tudi umaže. Ne brišite ga med hranjenjem, ampak počakajte, da poje do konca. Spodbujanje samostojnega hranjenja pomeni tudi nekoliko več čiščenja na koncu obeda. Vsaj na začetku, dokler v celoti ne osvojijo veščin samostojnega hranjenja ter motoriko svojih rok. Bodite vzor in tudi vi tu in tam pribor zamenjajte za roko - ste vedeli, da so pečene perutničke še bolj okusne, če jih jemo kar z roko? Zanimanje za hrano in njeno raziskovanje, okušanje z vaše strani, bo še dodatno spodbudilo malčka k hranjenju.

3. Tri na krožniku

Ob vsakem obroku ponudite minimalno 3 sestavine in največ 5, od tega naj bo vsaj ena taka, ki jo malček obožuje. Tako bo imel otrok možnost izbire, hkrati pa bo dobil potrditev, da lahko izbere, kaj in koliko bo dejansko pojedel. 

4. Vsak teden nekaj novega

Vsaj enkrat na teden na jedilnik vključite novo, še nepoznano sestavino. Tako ne boste zapadli v rutino kuhanja enih in istih obrokov, hkrati pa boste spodbujali otrokovo vseješčost. Novo živilo ponudite poleg že poznanih, otroku ljubih. Ni nujno, da bo že prvič sprejel, ampak ne obupajte. Včasih je potrebno posamezno živilo ponuditi 10-15x, da ga malček sprejme. 

5. Čas za premor

Otrok mogoče v določenem času še ni lačen, zato ponudite obrok čez kakšno uro ali več. Pojdite na sprehod z njim, se malo zaigrajte in potem ponovno poskusite s ponujanjem istega obroka. Pri tem bodite sproščeni in vzpodbudni.  Priporočam, da taisti obrok tekom enega dneva ponudite do trikrat (kosilo, malica, večerja), če otrok noče jesti. V kolikor trikrat zavrne eno jed, ga ne silite več. 

Če pa ste na samem začetku uvajanja dopolnilne hrane oziroma uvajate šele nekaj dni, otrok pa hrano zavrača, prekinite z uvajanjem za teden ali dva. Otrok mogoče še ni pripravljen na gosto hrano in jo bo po nekajdnevnem premoru z veseljem začel okušati in spoznavati. Če boste z uvajanjem za nekaj časa prekinili, ne skrbite, da bo otrok lačen ali da bo s tem zamudil pomembno fazo svojega razvoja. Če bo malček še nekaj časa na materinem ali adaptiranem mleku, ne bo s tem prav ničesar zamudil. Malčki so na uvajanje goste hrane pripravljeni pri različni starosti, nekateri že pri šestih, drugi pri sedmih, spet tretji pa lahko gosto hrano sprejmejo šele pri enem letu starosti ali kasneje. 

6. Brez pomočnikov pri mizi

Za ljubi mir pri mizi bi včasih otroku najraje v roke dali telefon z najljubšo risanko. Ampak na dolgi rok to ni rešitev, kvečjemu tovrstno animiranje s seboj prinaša kar nekaj tveganj. 

Namreč, ker so možgani okupirani z risankami, se upočasni metabolizem, ne zaznavamo okusa hrane prav tako ne vemo, koliko smo pojedli in kdaj smo siti.

Zato otroka ne hranite pred televizijo, računalnikom, tablico. S tem preprečite, da bi otrok dejansko spoznaval okuse in razvil možnost samozavedanja, kdaj je sit. Prav tako ga med obrokom ne animirajte z raznoraznimi igricami in podkupovanji kot je na primer „1 žlička za mamico, dve za očija...“; „ če boš pojedel še malo, dobiš čokolado“. S tem namreč tvegamo, da otrok razvije nezdrave prehranjevalne navade.

7. Isti meni za vse

Želja uvajanja goste hrane je, da otroka počasi vključimo v družinsko prehrano. In najlažje naredimo to tako, da mu pripravljamo isto hrano kot ostalim članom družine, seveda nezačinjeno in prilagojeno otrokovi starosti. Če bo otrok vedel, da je isto kakor vi, seveda z njemu prilagojenimi sestavinami in začimbami, bo lažje in prej sprejemal hrano.  Na ta način bo malček dobil tudi potrditev, da je vključen in del obeda. 

V kolikor otrok ne želi jesti pripravljenega, ga ne razvajajte s tremi različnimi meniji, saj se bo otrok tako navadil, da če nečesa noče jesti, dobi drugo hrano. S tem boste nepotrebno delo naredili tudi sebi.

8. Jejte skupaj, vsi člani družine

Malčki imajo neizmerno željo po  učenju in posnemanju staršev. S tem, ko jeste skupaj, otroka vključite v ritual hranjenja. Pomembno je, da pri prehranjevanju vzpostavite rutino, saj bo tako malček imel občutek varnosti. 

Poleg tega se bo otrok že od samega začetka učil obnašanja za mizo ter kar je še najpomembnejše, kako se uporablja pribor. 

Nenazadnje pa je lahko čas za mizo čas, ki ga izkoristite za družino, za pogovor o tem, kako ste preživeli dan ter načrte za naprej. Čas za mizo naj bo osnovan na pozitivnih občutkih, skupnemu druženju in pogovoru.

9. Pozitivna vzpodbuda. 

Med hranjenjem bodite pozorni, da imate z otrokom vzpostavljen očesni stik in ga med hranjenjem pozitivno vzpodbujate. Ne na način pogojevanja, ampak s pozitivnimi besedami, kot je na primer „Poskusi, dobro je“. Otroka lahko vzpodbudimo tudi tako, da sami pokažemo zdravo mero navdušenja nad hrano. Da pokažemo z verbalno in neverbalno komunikacijo, da je hrana okusna.

Otroka s hrano ne silite. Če otrok noče jesti ali celo joče, ga preprosto odmaknite od mize in z obrokom počakajte. Ne jezite se, ne kregajte otroka, če ne želi jesti. Prav tako ga ne lovite po stanovanju s krožnikom hrane in žlico. Obroki naj se jedo za mizo, saj se bo otrok le tako navadil družinskega rituala prehranjevanja.

10. Sprostite se!

Najpomembnejši nasvet pri uvajanju hrane pa je, da se sprostite!

Čas uvajanja hrane sprejmite kot del otrokovega odraščanja, ki poteka po njegovem ritmu in pripravljenosti. Izkoristite ta čas za spoznavanje novih živil, preizkusite kakšen nov recept, predvsem pa uživajte pri opazovanju svojega otroka, kako odrašča in se spopada z raziskovanjem. Malo za hec: na koncu koncev še nobeden pri 30 letih ni bil izključno na mleku :)

In ne primerjajte svojega otroka z drugimi. Nekateri so že od samega začetka pravi jedci, spet drugi bi najrajši še nekaj časa ostali na mleku, spet tretji pa v svet uvajanja hrane stopajo zelo previdno in počasi. Ampak vsak v svojem ritmu pripravljenosti, ki mu sledite in zaupajte.

To so znaki, ki NE POMENIJO otrokove pripravljenosti na uvajanje dopolnilne hrane


Pogostejše nočno zbujanje in/ali nočno hranjenje ima lahko več vzrokov. 

Lahko ju povežemo z izraščanjem zobkov,  ločitveno tesnobo, s spalno regresijo, ki je značilna za četrti mesec starosti ali z enim od desetih razvojnih preskokov, ki se zgodijo v otrokovih prvih 20 mesecih življenja. 

Otrok gre namreč v tem obdobju skozi različne faze čustvenega  in fizičnega razvoja, kar seveda vpliva tudi na njihov vzorec spanja in hranjenja. 

Drastične spremembe v razvoju, ki omogočajo pridobivanje novih veščin pa pomenijo tudi večjo obremenitev otroka in podoživljanje

Uvajanje hrane tako ne bo zmanjšalo otrokove stiske, ampak jo bo kvečjemu poglobilo, saj bo poleg ostalega doživljal še en nov proces - proces uvajanja hrane. 

Poleg tega lahko kot posledica nezrelosti črevesja in težjega prebavljanja še dodatno prispevamo k nespanju zaradi bolečega trebuščka. 

Izrasli zobki niso pogoj za začetek uvajanja hrane. 

Zobki otrokom izraščajo v različnih starostnih obdobjih. Nekaterim prvi zrastejo šele po enem letu, spet drugi se z zobkom celo rodijo. Pa verjetno niti pomislili ne bi, da bi otroku v porodni sobi ponudili korenček🥕 kajne? 

Poleg tega kočniki in podočniki, ki dejansko meljejo hrano izrastejo šele okoli 12 meseca starosti, do takrat pa verjetno tudi ne boste čakali z uvajanjem ali pač? 

Na začetku namreč otroci hrano meljejo z dlesnimi, ki so dovolj močne, kar pomeni, da zobki niso pogoj za začetek uvajanja.

Je otrok pridobil preveč/premalo oz.je podvojil svojo porodno težo? 

Nič od tega ne dokazuje otrokove pripravljenosti na uvajanje dopolnilne hrane. Otroci težo pridobivajo v svojem lastnem ritmu in do 6.meseca starosti je zanje najpopolnejša hrana materino oz.adaptirano mleko in naj vsaj v prvem letu starosti predstavlja glavnino otrokove prehrane.

Otroci so radovedna bitja. 

Radovednost in želja po učenju novih veščin sta ključna za njegov razvoj. Otrok z veseljem in zanimanjem prime kar koli je pred njim ali na njem.  Pa to ne pomeni, da je sestradan. Lahko ga je le fasciniralo, kar držiš in bi imel tudi on. Ali pa te otrok le posnema, tebe in tvojo mimiko.

Prijemanje stvari, odpiranje ust, cmokanje, itd. so torej le še en del njegovega odraščanja in ne nujno znak za začetek uvajanja.

Otroci gredo skozi različne mejnike razvoja. Več o razvojnih preskokih si lahko preberete na googlu pod iskalno besedo "wonder weeks".

Prav tako malčki ne vedo, kdaj so pripravljeni za uvajanje dopolnilne hrane. Torej naloga nas staršev je, da prepoznamo kateri NISO in kateri SO znaki pripravljenosti. 

Danes smo tako spregovorili o prvih. V kolikor menite, da sem katerega pozabila napisati, bom vesela, če v komentar dodate svoj NEznak, da seznam dopolnimo.

Prav tako bom vesela, da objavo delite med starše, stare starše in vse tiste z malimi gurmančki, v kolikor se vam objava zdi poučna in uporabna