Podaljšan vikend v lovski koči na 1324 metrih nadmorske višine. Brez televizije, interneta in prehitrega ritma modernega časa. Le toplina družine in ognja v kaminu. Te mika?
Današnja objava je zelo drugačna od tistih, ki se na blogu znajdejo ponavadi. Ni recept, niti vrstice o uvajanju goste hrane. Ampak o nečem, kar je še pomembnejše za zdrav razvoj naših malčkov -brezpogojna ljubezen in skupni čas, ki ga namenimo družini.
Kdaj ste nazadnje za več dni izklopili telefon in se posvetili izključno družini? Uživali v skupnih trenutkih, brez gledanja na uro? Se bosi lovili po travi in delali prevale? Gledali sončni zahod?
Do tega vikenda bi bil moj odgovor na to vprašanje "ne vem".
Vse prevečkrat sem svoj prosti čas namenjala telefonu, blogu in socialnim omrežjem. Za prave, pristne stike, ki ga ne omejuje ura in razmišljanje o obveznostih, ki čakajo, pa je vedno zmanjkalo časa.
Danes lahko rečem, da je za mano vikend, ki mi bo za vedno ostal v spominu. In zagotovo tudi Galu.
To ni bil navaden vikend, preživet nekje v naravi. Ne. Sama ga imenujem "family building", ker smo se ta vikend resnično še bolj povezali. Ker je bilo v ospredju skupno preživljanje časa, igra, pogovor, ljubezen.
Ni nas motil hrup avtomobilov, pritisk kapitalizma, vsakdanje hitenje, delo, gospodinjska opravila.
Štiri dni smo namenili izključno družini.
V petek dopoldne smo se z dvema nahrbtnikoma in nekaj hrane, preko Kope, peš odpravili do našega začasnega novega doma.
Pot, ki naj bi trajala slabe pol ure, je zaradi težkega tovora (kljub minimalni prtljagi, je te še vedno bilo kar nekaj kilogramov) in
Galovega trmarjenja, trajala več kot eno uro.Ko sem ga več kot pol ure nosila po največjem klancu, sem odkrila super motilni faktor -kos kruha 🤣. Slednji je Gala tako zamotil, da je med grickanjem pozabil, da hodi. Po ozki gozdni stezi, smo tako prispeli do vznožja Porezna, kjer se na nadmorski višini 1324 metrov, nahaja koča lovske družine Cerkno.
Čudovita koča v neokrnjeni naravi in z dih jemajočim razgledom nas je navdušila. Pohvale tistim, ki so jo gradili in tistim, ki kočo in njeno okolico še danes ohranjajo urejeno in čudovito.
In tako se je začela naša avantura.
Ne bom opisovala vsakega dne posebej, ker je občutkov težko opisati.
Vsak dan posebej so nas očarali zvoki narave. Zvonenje zvoncev črede krav in konjev na planini. Petje ptic in večerno oglašanje polhov na strehi koče.Vsi odtenki zelene, ki so se prelivali preko travnikov in dreves.
Osupnile so nas barve sončnega zahoda in sveče, ki je tiho in počasi ugašala.
Dneve smo preživljali umirjeno in brezskrbno.
Naš vsakdanji ritual po obedu je postal sprehod na bližnjo planoto, kjer smo se prepustili igri. Bosi tekli po travi, delali prevale, se vrteli in smejali. Ob metanju žoge psu, smo občudovali čudovite konje in krave. Njihovo zadovoljstvo, ko se neomejeni s prostorom pasejo po sveži, z divjimi zelišči polni travi.
Divji rman, kumina, encijan, materina dušica...Sploh prvega sem takoj izkoristila za rmanovo omleto, ki smo jo zmazali za malo šalo. Soboto sem izkoristila zase in se odpravila na vrh cerkljanskega očaka. Odkar sem postala mama, je časa (predvsem pa volje) za hribolazenje zmanjkalo. Tokrat pa sem izkoristila priložnost in dosegla vrh Porezna.
Ni ga boljšega občutka, ko po daljšem in napornem vzponu, dosežeš vrh in nato uživaš v razgledu in vetru, ki hladi pregreto telo.
Včasih sem mislila, da je poletje na morju tisto, ki me napolni z energijo in zagonom za mrzle mesece, ki prihajajo. A vedno bolj ugotavljam, da so ure, preživete v neokrnjeni naravi in tišini tiste, ki mi napolnijo baterije in pozdravijo dušo in telo.
Po dolgem času sem našla tudi čas za branje. Knjiga Mojce Vozel z naslovom Hrana za zdravje družine mi je dala nov uvid v to, kaj vnašamo v svoje telo. Kako pomembno je, da sledimo naravi in njenim darom. Kako premalo upoštevamo pomen sezonske, lokalne, domače hrane in na dolgi rok slabšamo naše zdravje in zdravje najmlajših.
Zakaj smo niti našega življenja dali v roke industriji in tistim, katerih cilj je edino in izključno zaslužek? Ne glede na posledice?
Doma me je pričakal vrt poln zelenjave. Po štiridnevni skromni prehrani, sem si pripravila konkretno porcijo zelenjavne enolončnice. In sedaj, ko sedim za mizo, razmišljam. Razmišljam, da so dnevi na Šašu prehitro minili. V toplem spominu mi bo ostala prav vsaka sekunda štiridnevnega odklopa. Brezskrben smeh in veselje Gala, ko smo se podili po travi.
Skupno cartanje na kmečki peči. Kava z mlekom, ki sem jo pila ob čudovitem razgledu. Opazovanje srne v dolini in planinskega orla, ki je krožil nad nami. Sprehod majskega hrošča po moji roki in bleščanje njegovega oklepa.
Kuhanje čaja iz kumine, ki sem jo nabrala pri pastirju. Skupni objemi. Igra Gala in Mangota. Nas. Nas, ki smo spet po dolgem času bili res tu in zdaj. Skupaj, z glavo in srcem.
Ker ni dovolj le biti družina in se prepustiti toku dneva.
Ker je nujno potrebno, da si vzamemo čas za skupne trenutke, ko smo res prisotni. Tu in zdaj. Za otroke. Za partnerja. Za vse tiste, ki jih imamo radi. Ker nenazadnje so oni tisti, ki bodo z nami skozi leta. V dobrem in slabem. In naša naloga je, da skrbimo za družino. V vseh pomenih besede. Čustveno, materialno, tu in zdaj.
Ljubeča družina in okolje, v katerem rase otrok, sta ključna za zdrav razvoj našega potomca. Ljubezen, spoštljiv in zaupen odnos so gradniki njihove osebnosti.
Ta vikend mi je dal uvid v pomen družine. Zakaj mi je družina pomembna vrednota in zakaj jo vedno in povsod postavljam na 1.mesto.
Ker je moja.
Ker me osrečuje.
Ker me izpolnjuje.
Ker mi omogoča, da sem jaz jaz.
Družina je darilo in prav je, da z njo tako tudi ravnamo.